Neenakomerna razporeditev delovnega časa in začasna prerazporeditev delovnega časa

V današnjem delovnem okolju se podjetja pogosto soočajo z izzivi, ki zahtevajo prilagodljivost pri organizaciji delovnega časa. Neenakomerna razporeditev delovnega časa in začasna prerazporeditev delovnega časa sta dva ključna mehanizma, ki omogočata učinkovito odzivanje na spremembe, povezane z naravo ali organizacijo dela ali potrebami uporabnikov (sezonske potrebe, povpraševanje kupcev).

V tem članku podrobneje predstavljamo neenakomerno razporeditev delovnega časa in začasno prerazporeditev delovnega časa ter opozarjamo na ključna pravila, ki jih je treba upoštevati, da bo odreditev neenakomerne razporeditve oz. začasne prerazporeditve delovnega časa zakonita.

Delovni čas je lahko enakomerno ali neenakomerno razporejen. Tekom leta se lahko pokaže potreba delodajalca, da delovni čas razporedi drugače, tj. ga začasno prerazporedi.

Pri tem pa je pomembno, da delodajalec lahko uvede neenakomerno razporeditev delovnega časa ali začasno prerazporedi delovni čas le, če je ta možnost dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer v pogodbi o zaposlitvi ni treba konkretno opisati prerazporeditve delovnega časa, temveč zadostuje, da sklicevanje na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS št. 21/13, kolektivno pogodbo in splošne akte delodajalca.

Neenakomerna razporeditev delovnega časa predstavlja obliko delovnega časa, ki je v enem delu daljši od polnega, v drugem delu pa krajši od polnega tedenskega delovnika, tako, da se znotraj referenčnega obdobja ure izravnajo in delavec v povprečju opravi 40 urno tedensko obveznost. Neenakomerna razporeditev delovnega časa se običajno uporablja v gradbeništvu in drugih dejavnostih, kjer so prisotna sezonska nihanja glede količine dela.

Začasna prerazporeditev delovnega časa v svojem bistvu predstavlja začasno določitev neenakomerno razporejenega delovnega časa. Gre torej za potrebo po drugačni razporeditvi delovnega časa, ki se pokaže tekom leta (npr. zaradi nepredvidenega povečanja števila naročil).

Delodajalec mora delavce o začasni prerazporeditvi delovnega časa obvestiti pisno, in sicer najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa na način, ki je pri delodajalcu običajen.

Referenčno obdobje, tj. obdobje, v katerem se mora opraviti izravnava ur, po ZDR-1 ne sme biti daljše od 6 mesecev. Ta dolžina referenčnega obdobja velja za vse tiste delodajalce, ki jih ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnost. V primeru, da delodajalca zavezuje kolektivna pogodba na ravni dejavnosti in je referenčno obdobje določeno, je za takega delodajalca relativna dolžina referenčnega obdobja, določenega v kolektivni pogodbi dejavnosti. Povprečna delovna obveznost v referenčnem obdobju ne sme presegati 40 ur na teden. Delodajalec mora delovni čas planirati tako, da v referenčnem obdobju delavec v povprečju ne bo presegal polnega delovnega časa. To pomeni, da mora delodajalec planirati tako obdobja, ko je delovni čas daljši od polnega kot tudi obdobja, ko je delovni čas krajši od polnega. Pomembno je, da je delodajalec tisti, ki mora voditi evidenco delovnega časa in sproti spremljati, kako je z izravnavo delovnega časa. Če se ob koncu referenčnega obdobja ugotovi, da je delovni čas znašal več kot traja povprečna tedenska delovna obveznost v referenčnem obdobju mora delodajalec delavcem te ure izplačati kot nadure oz. zagotoviti ustrezno kompenzacijo s prostimi urami. Če delodajalec nadure izplača v celoti, se višek ur všteje v delovni čas prejšnjega referenčnega obdobja. Če pa se nadure kompenzirajo  s prostimi urami (1 nadura za 1 prosto uro), se te ure vštejejo v delovni čas novega referenčnega obdobja. V tem primeru se novo referenčno obdobje ne začne z nič urami, temveč s plus urami. Delavec ima v času kompenzacije pravico do 100-odstotnega nadomestila plače in izplačila dodatka za nadurno delo. Nasprotno, če da delodajalec ob koncu referenčnega obdobja ugotovi, da je nastal manko ur, se le ta ne prenese v naslednje referenčno obdobje, saj je delodajalec tisti, ki je odgovoren za izravnavo ur in ne delavec [1].

Pri načrtovanju neenakomerno razporejenega za začasno prerazporejenega delovnega časa mora delodajalec delovni čas načrtovati tako, da upošteva pravila glede dnevnega in tedenskega delovnega časa ter odmora. ZDR-1 določa omejitev, da lahko delovni dan traja največ 13 ur in da tedenski delovni čas ne sme presegati 56 ur, pravica do odmora med delovnim časom pa se zagotavlja sorazmerno s časom, preživetim na delovnem mestu. Če v primeru 8 urnega delovnika pripada 30 minutni odmor, traja odmor v primeru 10 urnega delavnika 37,5 minut, 13 urnega delovnika  45,75 oz. v primeru 6 urnega delovnika 22,5 minut in 4 urnega delovnika 15 minut.

Ko delodajalec načrtuje neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen delovni čas, mora upoštevati tudi določbo ZDR-1, ki prepoveduje, da se tistim delavcem, ki se jim ne sme odrediti nadurno delo, tudi ne odredi neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen delovni čas. To pomeni, da se ne sme odrediti neenakomerno razporejen delovni časa oz. začasno prerazporediti delovnega časa:

• delavki ali delavcu zaradi varstva nosečnosti in starševstva, razen v določenih primerih s soglasjem, tj.,
  • delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, razen z njegovim soglasjem,
  • delavki v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka,
  • enemu od delavcev – staršev, ki neguje in varuje otroka, mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ki živi sam z otrokom, razen z njegovim soglasjem,
• starejšemu delavcu, razen z njegovim soglasjem,
• delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti,
• delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju izvajalca medicine dela, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje,
• delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare,
• delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

Še en pomemben vidik je, da je delodajalec dolžan v evidenci delovnega časa vodi število opravljenih ur v neenakomerno razporejenem delovnem času ali v začasno prerazporejenem delovnem času ter tekoči seštevek ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa.

Neenakomerna razporeditev delovnega časa in začasna prerazporeditev delovnega časa predstavljata kompleksno pravno področje, ki zahteva skrbno načrtovanje in izvajanje, pri čemer je razumevanje pravnega okvira in sodne prakse ključnega pomena za zakonito upravljanje delovnega časa, zato priporočamo, da se o teh vprašanjih posvetujete s pravnim strokovnjakom. Naši pravni strokovnjaki imajo bogate izkušnje s področja delovnega prava ter vam bodo z veseljem pomagali pri pravilni odreditvi neenakomerno razporejenega ali začasno prerazporejenega delovnega časa.

________________________________

[1] Višje delovno in socialno sodišče, št. Pdp 792/2016, z dne 2.2.2017