1. Uvod
V hitro razvijajočem se poslovnem svetu je zaščita občutljivih podatkov podjetja ključnega pomena za ohranjanje konkurenčne prednosti in zagotavljanja dolgoročnega uspeha. Neupravičeno razkritje poslovnih skrivnosti, kot so inovativne ideje, podatki o strankah, marketinške strategije, algoritmi lahko povzročijo veliko škode, zato je ključno, da podjetja izvajajo ustrezne ukrepe za zaščito poslovnih skrivnosti pred nepooblaščenim dostopom, krajo in razkritjem.
V nadaljevanju članka predstavljamo pravni okvir varstva poslovnih skrivnosti in praktične strategije, ki jih lahko podjetja sprejmejo za zaščito svojih zaupnih informacij pred morebitnim razkritjem ter razmerje med poslovno skrivnostjo, znanjem in izkušnjami (know-how) ter patentom.
2. Pravni okvir
V slovenskem pravnem redu poslovno skrivnost varuje več različnih predpisov. Temeljni predpis, ki ureja poslovno skrivnost, je Zakon o Poslovni skrivnosti (ZPosS), Ur. l. RS, št.22/19, ki določa pogoje za opredelitev poslovne skrivnosti, pravice imetnika poslovne skrivnosti ter ukrepe za zaščito pred neupravičenim razkritjem in uporabo. Obveznost varovanja poslovne skrivnosti je določena tudi v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS, št. 21/13. Pomemben pravni vir je tudi Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS, št. 97/07, ki v okviru splošnih določb o pogodbenem pravu omogoča strankam, da prosto urejajo medsebojna civilna razmerja, kar vključuje tudi varstvo zaupnih informacij.
Poleg tega se poslovna skrivnost varuje tudi na podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2), Ur. l. RS, št.130/22, kjer je protipravna pridobitev poslovne skrivnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje poslovne skrivnosti drugega podjetja opredeljeno kot dejanje nelojalne konkurence in Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, št. 50/12, ki predvideva kazenske sankcije za tiste, ki poslovno skrivnost neupravičeno izdajo ali pridobijo in ne bosta predmet nadaljnje obravnave.
a) Defincija poslovne skrivnosti, pravice imetnika ter varstvo v primeru kršitve
ZPosS določa definicijo poslovne skrivnosti, in sicer poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, pod pogojem, da:
- gre za skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij,
- ima tržno vrednost in
- je imetnik poslovne skrivnosti v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.
ZPosS vzpostavlja domnevno, da so zgornji pogoji izpolnjeni, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki ter o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, predvsem družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe, ki prihajajo v stik s to informacijo (npr. zunanje sodelavce, podizvajalce).
ZPosS jasno razmejuje med zakonito in nezakonito pridobitvijo, uporabo in razkritjem poslovne skrivnosti.
Poslovna skrivnost je pridobljena zakonito, če je bila pridobljena na podlagi:
- neodvisnega odkritja ali stvaritve,
- opazovanja, proučevanja, razstavljanj na sestavne dele ali preizkušanj izdelka ali predmeta, ki je bil dan na voljo javnosti ali je v zakoniti posesti pridobitelja, katerega ne zavezuje nobena pravno veljavna dolžnost omejitve pridobitve poslovne skrivnosti,
- uresničevanja pravice delavcev ali predstavnikov delavcev do obveščenosti in posvetovanja v skladu z veljavnimi predpisi, kadar je tako razkritje potrebno za ta namen,
- drugega ravnanja, ki v konkretnih okoliščinah šteje za skladno s poštenimi poslovnimi praksami ali
- uresničevanja pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti je zakonita tudi, če razkritje dovoljuje zakon ali pravnomočna in izvršljiva sodna odločba.
Nasprotno je pridobitev protipravna, če:
- je izvedena z neposrednim nedovoljenim dostopom, prisvojitvijo ali kopiranjem dokumentov, predmetov, gradiv, vsebin ali elektronskih datotek, ki vsebujejo poslovno skrivnost ali jo je mogoče iz njih razbrati ali z drugim ravnanjem, ki je v nasprotju s poštenimi poslovnimi praksami,
- je pridobljena od osebe, ki je poslovno skrivnost pridobila protipravno, krši sporazum o zaupnosti ali katerokoli drugo dolžnost molčečnosti, vendar je pridobitelj v času pridobitve za to vedel ali bi v danih okoliščinah moral vedeti.
Uporaba ali razkritje pa sta protipravna, če poslovno skrivnost uporabi oseba, ki
- je poslovno skrivnost pridobila protipravno,
- krši sporazum o zaupnosti ali katerokoli drugo dolžnost molčečnosti v zvezi s poslovno skrivnostjo,
- krši pogodbeno ali katerokoli drugo dolžnost omejitve uporabe poslovne skrivnosti,
- je v času uporabe ali razkritja vedela, ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost, ki jo je pridobila od druge osebe, uporabljena ali razkrita protipravno.
Protipravno uporaba poslovne skrivnosti predstavlja tudi proizvodnja, ponujanje ali dajanje na trg blaga, ki je predmet kršitve, če je oseba vedela, ali bi morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost uporabljena protipravno.
Imetnik poslovne skrivnosti, katerega poslovna skrivnost je bila nezakonito pridobljena, uporabljana ali razkrita ima pravico do sodnega varstva in odškodnine. Imetnik lahko od sodišča zahteva, da:
- prepove kršitev in morebitne prihodnje kršitve,
- prepove proizvodnjo, ponujanje, dajanje na trgu ali uporaba blaga, ki je predmet kršitve, kot tudi uvoz, izvoz ali skladiščenje za navedene namene,
- se blago, ki je predmet kršitve, odpokliče iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov dobrovernih tretjih oseb,
- se z blaga, ki je predmet kršitve, odstrani lastnost, ki je bila pridobljena s kršitvijo,
- se uniči blago, ki je predmet kršitve,
- se delno ali v celoti uniči, ali preda katerikoli dokument, predmet, gradivo, vsebina ali elektronska datoteka, ki je poslovna skrivnost ali vsebuje poslovno skrivnost,
- se ob odpoklicu blaga, ki je predmet kršitve, to blago v celoti prepusti upravičencu,
- se objavi sodba.
b) Varstvo poslovne skrivnosti v delovnem razmerju
Obveznost varovanja poslovne skrivnosti je določena tudi v Zakonu o delovnih razmerjih, in sicer kot ena temeljnih obveznosti delavca. Zakon prepoveduje delavcu izkoriščanje poslovnih skrivnosti za svojo osebno uporabo in izdajanje poslovnih skrivnosti tretjim osebam, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali, s katerimi je bil seznanjen na drug način.
ZDR-1 glede definicije poslovne skrivnosti napotuje na Zakon o poslovni skrivnosti (ZPosS).
Delavec je odgovoren za kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, če je vedel, ali bi moral vedeti, da gre za poslovno skrivnost.
Delodajalec lahko zoper delavca, ki krši obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, začne disciplinski postopek, postopek ugotavljanja odškodninske odgovornosti ali postopek redne ali izredne odpovedi.
c) Varstvo poslovne skrivnosti v civilnih razmerjih
Načelo prostega urejanja pogodbenih razmerij strankam omogoča, da sklenejo samostojen dogovor o varovanju poslovnih skrivnosti ali obveznost varovanja poslovnih skrivnosti vključijo v druge dogovore.
V gospodarski praksi se je na tej podlagi izoblikovala pogodba o nerazkritju (tudi sporazum o nerazkritju) oz. angleško Non-Disclosure Agreement (NDA), ki predstavlja ključen instrument za zaščito poslovnih skrivnosti. Gre za pogodbo, s katero se ena ali več strank zaveže, da ne bodo razkrile določenih informacij tretjim osebam in običajno vsebuje: opredelitev informacij, ki štejejo za poslovno skrivnost, obveznost varovanja poslovne skrivnosti, omejitev glede razkritja (tj. samo tistim predstavnikom prejemne stranke in le v obsegu, ki je nujno potreben), namen za katerega je dovoljena uporaba poslovnih skrivnosti, odgovornost za neupravičeno razkritje, kaj se zgodi s poslovnimi informacijami po izteku pogodbe (vrnitev/uničenje nosilcev), določba, da pogodba ne vzpostavlja nobene druge obveznost med strankami, razen varovanja poslovne skrivnosti.
Pogodba o nerazkritju se običajno uporablja v fazi pogajanj, če je treba razkriti poslovno skrivnost, da se ugotovi ali prejemna stranka lahko posredovalni stranki zagotovi želeno storitev.
Poleg samostojne pogodbe o nerazkritju se klavzule o nerazkritju pogosto vključujejo tudi v druge vrste pogodb, na primer distribucijsko pogodbo ali pogodbo o poslovnem sodelovanju, v primeru, da se bo podizvajalec pri opravljanju storitve moral seznaniti s poslovnimi skrivnostmi.
3. Razmerje med poslovno skrivnostjo in znanjem in izkušnjami (»know-how«) ter patentom
Po pregledu pravnega okvira varstva poslovnih skrivnosti je pomembno razumeti tudi, kako se poslovne skrivnosti povezujejo z znanjem in izkušnjami (»know-how«) ter razlikujejo od patentov.
Razumevanje te povezave in razlik je ključnega pomena za izbiro najustreznejše strategije za zaščito intelektualne lastnine. V nadaljevanju predstavljamo razmerje med poslovno skrivnostjo in know-howom ter med poslovno skrivnostjo in patentom.
V pojem poslovne skrivnosti spada tudi znanje in izkušnje. Slovensko pravo definicije znanja in izkušenj ne pozna. Na splošno gre za izraz, ki se uporablja za opis znanja, izkušenj in veščin, ki so potrebne za uspešno izvajanje določenega postopka, dejavnosti ali tehnologije. Lahko bi rekli, da gre za znanje o tem, kako se nekaj naredi. To znanje je pogosto zaupno in ni javno dostopno, kar podjetju ali posamezniku, ki ga poseduje, daje konkurenčno prednost. Znanja in izkušnje so lahko pridobljeni na različnih področjih poslovanja družbe, npr. tehničnem, finančnem področju ali na področju marketinga. Če gre za znanje in izkušnje na tehničnem področju, gre lahko za posebna znanja, ki so potrebna za učinkovito uporabo patenta in ki niso zaščitena s patentom, ker ne izpolnjujejo pogojev za patentibilnost, ali gre za znanja, ki jih je mogoče patentirati, vendar pa se je družba odločila, da bo izum ohranila v tajnosti. V prvem primeru gre za know-how, ki je nujno potreben za komercialno izkoriščanje patentiranega izuma. Podjetje ima namreč lahko patent za izum, poleg tega pa tudi znanja in izkušen, kako ta izum učinkovito proizvajati, tržiti ali uporabljati. To znanje predstavlja know-how, ki ga podjetje varuje kot poslovno skrivnost. V drugem primeru pa gre za izum, ki bi bil sicer patentabilen, vendar ga podjetje zaradi različnih razlogov (npr. želja po dolgotrajnejši zaščiti, izogibanje postopku patentiranja) ne želi patentirati, temveč ga varuje kot poslovno skrivnost.
Ker ima tako varovanje s poslovno skrivnostjo kot tudi s patentom svoje prednosti in slabosti je nujno poznavanje razlik med tema institutoma.
Za poslovno skrivnost šteje nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, pod pogojem, da gre za skrivnost, ki ni splošno znana, da ima tržno vrednost ter da je njen imetnik v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost. Poslovna skrivnost zajema širok spekter znanja, izkušenj in informacij. Za pridobitev poslovne skrivnosti se ne zahteva noben formalen postopek. Varstvo poslovne skrivnosti traja, vse dokler jo imetnik uspe ohraniti v tajnosti.
Na drugi strani je patent pravica intelektualne lastnine, ki ščiti izume, ki so novi, na inventivni ravni in industrijsko uporabni. Patent podeljuje imetniku izključno pravico, da tretjim osebam prepove proizvodnjo, dajanje na trg in/ali uporabo patentiranega izdelka, uporabo ali ponujanje uporabe patentiranega postopka, ponujanje, dajanje na trg, uporabo, uvoz ali skladiščenje izdelka, pridobljenega s patentiranim postopkom. Patent torej imetniku zagotavlja monopol nad izumom. Patent se podeli za omejen čas, in sicer 20 let od dneva vložitve patentne prijave.
Iz navedenega je razvidno, da je bistvo poslovne skrivnosti, da se informacije ohrani v tajnosti, izum pa se v primeru patentiranja razkrije javnosti. Velika prednost poslovne skrivnosti je njeno varovanje toliko časa, dokler informacije ostanejo zaupne, na drugi strani pa imetniku ne zagotavlja monopola tako kot patent, ker pomeni, da lahko druga družba neodvisno pride do enakega izuma in ga patentira, s čimer pa bo pridobila izključno pravico do izključnega izkoriščanja. Z vložitvijo in vzdrževanjem patenta so povezani veliki stroški, stroški varovanja poslovne skrivnosti (vzpostavitve sistema varstva) pa so zanemarljivi.
Nekatere informacije je možno zaščititi le kot poslovno skrivnost. Primer tega je znanje o tem, kaj ne deluje oziroma kaj ne predstavlja uspešnega postopka. To je dragoceno znanje, ki podjetju prihrani čas in vire pri razvoju. Ker pa ne gre za izum, ki bi bil patentabilen, je edina možnost zaščite zaupnost.
Na drugi strani lahko izum varujemo tako s poslovno skrivnostjo kot s patentom. Običajno se v času razvoja ugotovitve, ki vodijo k izumu, varujejo kot poslovna skrivnost. Sam izum pa se lahko kasneje zavaruje s patentom ali se nadaljuje varstvo s poslovno skrivnostjo, rešitev je lahko tudi kombinacija obeh oblik varstva. Na primer, podjetje lahko patentira izum, hkrati pa kot poslovno skrivnost varuje postopke ali tehnike, ki so potrebne za njegovo komercialno izkoriščanje. Pri odločitvi, katero varstvo izbrati, treba pretehtati konkretne okoliščine in presoditi, katero varstvo bo v danem primeru najbolj ustrezno. Ena izmed pomembnih okoliščin pri tem je možnost obratnega inženiringa. Če je možnost obratnega inženiringa proizvoda velika, je za zaščito izuma najbolj primeren patent. Brez patenta bi namreč konkurent lahko zakonito reproduciral izum ter tako prvotnemu izumitelju preprečil, da bi izkoristil svojo stvaritev. Nasprotno, če je malo možnosti za obratni inženiring, je lahko varstvo s poslovno skrivnostjo povsem ustrezno.
4. Varstvo poslovne skrivnosti – ukrepi v praksi
Učinkovita zaščita poslovnih skrivnosti se začne z razumevanjem, kaj je treba zaščititi. V ta namen je treba identificirati vse informacije, ki izpolnjujejo pogoje za poslovno skrivnost.
Glede na
- domnevo, ki jo vzpostavlja ZPosS, da informacije predstavljajo poslovno skrivnost, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki ter o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo,
- ter na dejstvo, da pri odločanju o utemeljenosti zahtevka imetnika poslovne skrivnosti zoper kršitelja sodišče kot posebne okoliščine primera upošteva tudi vrednost in druge posebne značilnosti poslovne skrivnosti ter ukrepe, ki jih je imetnik sprejel za varovanje,
mora imetnik sprejeti interni akt o varovanju poslovne skrivnosti, ki jasno določa, katere informacije štejejo za poslovno skrivnost, način varovanja le-teh, morebitne posebnosti pri varovanju, ki izhajajo iz značilnosti same poslovne skrivnosti ter krog subjektov, ki so zavezani k varovanju poslovne skrivnosti, njihove pravice in obveznosti.
Pri določanju kroga subjektov, ki so obvezani k varovanju poslovne skrivnosti, je treba zajeti tako poslovodstvo, zaposlene, študente/dijake, ki opravljajo prakso in/ali študentsko delo, zunanje izvajalce (fizične in prave osebe), npr. računovodski servis, IT strokovnjake, ki vzdržujejo sisteme ter druge osebe, ki izvajajo storitve na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju.
Učinkovita zaščita zahteva celovit pristop, ki združuje tehnološke in fizične varnostne ukrepe ter upošteva ključna pravila ravnanja z zaupnimi informacijami. Običajno ukrepi za varovanje poslovne skrivnosti vključujejo:
- pravilo, da se poslovna skrivnost razkrije samo tistim subjektom, ki jo potrebujejo, da opravijo svoje naloge in le v nujno potrebnem obsegu,
- pravila o varnem shranjevanju nosilcev, ki vsebujejo poslovno skrivnost, nadzor dostopa do prostorov, kjer se shranjujejo poslovne skrivnosti, omejitev dostopa na pooblaščene osebe, shranjevanje fizičnih dokumentov, ki vsebujejo zaupne informacije v zaklenjenih ognjevarnih omarah oz. za poslovne skrivnosti shranjene v digitalni obliki: uporaba požarnega zida in protivirusne zaščite, šifriranje med shranjevanjem in prenosom, omejitev dostopa do informacijskih sistemov na pooblaščene osebe, uporaba močnih gesel, in dvostopenjske avtentikacije,
- pravila o uničevanju nosilcev, ki vsebujejo poslovno skrivnost,
- pravilo o ne razkrivanju poslovnih skrivnosti zunanjim subjektom brez predhodnega dogovora o nerazkritju.
V primer sklepanja pogodb z zunanjimi izvajalci je najprej pomembno oceniti, ali se bodo zunanji izvajalci pri svojem delu srečali s poslovnimi skrivnostmi, na primer: računovodski servis, logistični partnerji, distributerji, proizvajalci, ki bodo za vas izdelovali izdelke po vaših specifikacijah, ki vključujejo npr. zaupne informacije o inovativnih rešitvah, tehnologijah, materialih, formulah, proizvodnih postopkih. Če je v fazi pred sklenitvijo pogodbe za ugotovitev, ali lahko potencialni sopogodbenik ponudi tiste storitve, ki jih potrebujete, treba razkriti poslovno skrivnost, je treba pred razkritjem skleniti dogovor o nerazkritju ter paziti, da se razkrije poslovno skrivnost, le toliko kot je to nujno potrebno za dosego namena. Kasneje pa nujno zagotoviti, da je klavzula o varstvu poslovne skrivnosti vključena v pogodbo, ki je podlaga za sodelovanje.
V okviru delovnega razmerja je treba poskrbeti, da se zaposlene izobražuje o pomembnosti varovanja poslovnih skrivnosti ter, da so zaposleni seznanjeni z zakonsko obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti in z internim aktom o varovanju poslovne skrivnosti.
Eden od posrednih načinov za zaščito poslovnih skrivnosti v delovnem razmerju je tudi konkurenčna klavzula. Namen konkurenčne klavzule je, da prepreči, da bi zaposleni, ki je imel dostop do poslovnih skrivnosti, le-te po prenehanju delovnega razmerja izkoristili za svojo korist ali za korist tretje osebe, npr. z ustanovitvijo konkurenčnega podjetja ali zaposlitvijo v konkurenčnem podjetju. Zato je za delovna mesta, na katerih zaposleni pridobivajo tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, priporočljivo, da se v pogodbo o zaposlitvi vključi konkurenčna klavzula, ki prepoveduje zaposlenemu, da za največ dve leti po prenehanju delovnega razmerja opravlja konkurenčno dejavnost. Pri tem pa je pomembno vedeti, da bodo s konkurenčno klavzulo varovani le tisti podatki, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj delodajalca, ne pa splošna znanja, ki jih delavec sicer pridobi v delovnem razmerju ali v zvezi z njim. Varovana so torej samo tista posebna znanja, ki jih je zaposleni lahko pridobil le pri dotičnem delodajalcu in ne splošna znanja, ki bi jih zaposleni lahko pridobil pri kateremkoli drugem delodajalcu v okviru istega oz. podobnega delovnega mesta.
5. Zaključek
Varstvo poslovnih skrivnosti je ključnega pomena za vsako podjetje, ki želi ohraniti konkurenčno prednost. Kot je razvidno pravni okvir zagotavlja ustrezne mehanizme za zaščito zaupnih informacij. Vendar pa to samo po sebi ni dovolj, podjetja morajo aktivno delovati in sprejeti ustrezne praktične ukrepe, da preprečijo nepooblaščeno razkritje ali zlorabo poslovnih skrivnosti.
Naši pravni strokovnjaki imajo bogate izkušnje s področja civilnega prava ter vam bodo z veseljem pomagali pri pripravi ustreznih pogodb in pravilnikov, ki bodo prilagojeni vašim specifičnim potrebam.
Add comment
Comments