Splošni akti delodajalca predstavljajo poseben vir delovnega prava. Kot avtonomni vir delovnega prava jih enostransko sprejme delodajalec, vendar pa, kot bo predstavljano v nadaljevanju delodajalec pri tem delodajalec ni povsem prost.
Njihov pomen je izjemen, saj imajo le-ti naravo normativnega pravnega akta, kar pomeni, da imajo njihove določbe neposreden in prisilen učinek na pogodbo o zaposlitvi.
Slovenska zakonodaja po vsebini razlikuje dve vrsti splošnih aktov delodajalca: organizacijske akte in akte, ki urejajo pravice in obveznosti, ki se sicer urejajo v kolektivnih pogodbah.
Organizacijski splošni akti
Z organizacijskimi splošnimi akti delodajalec določa organizacijo dela ter obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznost (1. odstavek 10. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS, št. 21/13). Organizacija dela je običajno določena v Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Med pravilnike, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja svojih obveznosti, pa spadajo npr. Pravilnik o delovnem času, Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti in Pravilnik o uporabi službenih vozil.
Pri organizacijskih splošnih aktih je ključno poudariti, da ti ne smejo uvajati novih pravic delavcev, temveč le natančneje določajo način izvajanja že dogovorjenih obveznosti.
Predlog splošnega akta delodajalca organizacijske narave mora delodajalec pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Sindikat mora podati mnenje v roku osmih dni. Če sindikat v tem roku posreduje mnenje, ga mora delodajalec pred sprejemom splošnega akta obravnavati in se do njega opredeliti, nasprotno pa delodajalec na mnenje sindikata ni vezan (1. in 2. odstavek 10. člena ZDR-1).
V primeru, da sindikata pri delodajalcu ni, delodajalec pri sprejemanju organizacijskega splošnega akta, ni vezan na postopek z mnenjem.
Splošni akt, ki ureja pravice in obveznosti, ki se sicer urejajo v kolektivnih pogodbah
S splošnim aktom delodajalca se lahko določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če pri delodajalcu ni organiziranega sindikata in če se pravice določijo tako, da so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca (3. odstavek 10. člena ZDR-1).
To pomeni, da lahko delodajalec tak splošni akt sprejme, le če pri njem ni organiziranega sindikata (ne glede na to ali je sindikat reprezentativen ali ne) in samo z vsebino, določeno tako, da interni akt določa nivo pravic, ki je ugodnejši, kot je nivo, ki ga zagotavljata zakon in kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.
Za pravilno postopanje je treba opredeliti še pojem sindikat pri delodajalcu. S tem pojmom so zajeti le tisti sindikati, ki so reprezentativni [1] in imenujejo oz. izvolijo sindikalnega zaupnika (7. odstavek 10. člena ZDR-1).
Predlog splošnega akta mora delodajalec pred sprejemom posredovati v mnenje svetu delavcev oziroma delavskemu zaupniku. Svet delavcev oziroma delavski zaupnik mora podati mnenje v roku osmih dni, delodajalec pa mora pred sprejemom splošnega akta posredovano mnenje obravnavati in se do njega opredeliti (4. odstavek 10. člena ZDR-1).
Če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika, mora o vsebini predloga splošnega akta delodajalec pred sprejemom akta obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način. (5. odstavek 10. člena ZDR-1).
Seznanitev z vsebino splošnega akta
Ne glede na to za katero vrsto splošnega akta gre, je ključno, da so z vsebino splošnih aktov delavci seznanjeni ter da so jim vedno na razpolago na dostopnem mestu, na katerem se lahko delavci brez nadzora seznanijo z njihovo vsebino (6. odstavek 10. člena ZDR-1).
Obvezni in neobvezni splošni akti
Druga pomembna delitev splošnih aktov delodajalca je glede na kriterij, ali obstaja obveznost delodajalca, da splošni akt sprejme ali ne. O tem, kateri splošni akti so obvezni in kateri le priporočeni smo že pisali. Do članka lahko dostopate na povezavi https://www.avemontis.com/blog/2152107_ali-veste-kateri-interni-akti-so-obvezni.
Zaključek
Poznavanje različnih vrst splošnih aktov delodajalca ter postopka njihovega sprejemanja je ključno za zagotavljanje skladnosti s slovensko delovno-pravno zakonodajo. Za kršitve predstavljenih določb ZDR-1 določa sankcije, in sicer z globo od 1.500 do 4.000 eurov se kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če: pri sprejemanju splošnih aktov ne izpolni obveznosti iz 10. člena ZDR-1 ali sprejme splošni akt v nasprotju s 3. odstavkom 10. člena ZDR-1, ali ne omogoči delavcem, da se seznanijo z vsemi veljavnimi splošnimi akti v skladu z 10. členom tega zakona.
Naši pravni strokovnjaki imajo poglobljeno znanje o delovnopravni zakonodaji in vam bodo z veseljem pomagali pri razjasnitvi vseh nejasnosti glede splošnih aktov delodajalca ter vam svetovali pri njihovem sprejemu in izvajanju.
______________________________
[1] Skladno s 6. členom Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin), Ur. l. RS, št. 13/93 so reprezentativni tisti sindikati, ki:
-so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti,
-neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev;
-so neodvisni od državnih organov in delodajalcev,
-se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov,
-imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona.
Add comment
Comments