Z razvojem tehnologije se je način komuniciranja močno spremenil. Danes se v poslovnem svetu večina komunikacije odvija preko elektronske pošte, to pa močno vpliva tudi na način sklepanja pogodb. V praksi je mogoče zaslediti več primerov, ko se zgodi, da stranki preko izmenjave elektronskih sporočil skleneta pogodbo, a se tega sploh ne zavedata, to pa ima v praksi pomembne posledice.
Tako kot pri tradicionalnem sklepanju pogodb, tudi za pogodbo, sklenjeno preko izmenjave elektronskih sporočil, veljajo temeljna pravila Obligacijskega zakonika.
Skladno s 15. členom Obligacijskega zakonika velja, da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah. Prva bistvena sestavina je soglasje glede pogodbenega tipa. To pomeni, da se morata stranki strinjati, katero vrsto pogodbe sklepata, npr. kupoprodajno, posojilno ali podjemno pogodbo. Naslednja bistvena sestavina je soglasje glede bistvenih sestavin izbranega pogodbenega tipa. Pri kupoprodajni pogodbi sta to predmet in cena, pri posojilni pogodbi izročitev določenega zneska denarja in vračilo ter pri podjemni pogodbi predmet naročila. Običajno se določi vsaj še cena, vendar slednja ni bistvena sestavila podjemne pogodbe, saj 2. odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika omogoča, da plačilo, v primeru, ko le-to ni dogovorjeno, določi sodišče. Nasprotno pa se za veljavno sklenitev pogodbe glede nebistvenih sestavin ne zahteva soglasje. Ključno je le, da med strankama o nebistvenih sestavinah ni izraženega nesoglasja. Glede slednjih v odsotnosti dogovora med strankami veljajo določbe Obligacijskega zakonika.
Pomen prej opisanega člena je, da poudarja, da je soglasje nujni pogoj za sklenitev pogodbe, čas sklenitve pogodbe, tj. trenutek, ko je soglasje izkazano, pa je določen v 21. členu Obligacijskega zakonika. Pogodba je sklenjena v trenutku, ko ponudnik prejme naslovljenčevo izjavo, da ponudbo sprejema. V primeru komunikacije preko elektronskih sporočil je to praviloma trenutek, ko je elektronsko sporočilo prejeto, pri čemer se ne zahteva, da se prejemnik tudi seznani z vsebino izjave, ključno je, da ima prejemnik možnost, da se z vsebino seznani.
Zaradi nepoznavanja predstavljenih pravil se stranke pogosto ne zavedajo dejstva, da lahko že s samo izmenjavo elektronskih sporočil sklenejo pravno zavezujočo pogodbo. Tak način sklepanja pogodbe
ima sicer prednost v tem, da je dogovor mogoče skleniti na enostaven in hiter način, vendar pa se pri tem se stranke izpostavljajo številnim tveganjem. Vsebina tako sklenjene pogodbe je nepregledna, težko je razbrati, o katerih vprašanjih sta se stranki sporazumeli, o katerih vprašanjih sporazuma nista dosegli. Vprašanja, o katerih sta se stranki dogovorili, pogosto niso dovolj natančno dogovorjena ter odpirajo široko polje negotovosti. Marsikatera vprašanja, ki sicer ne spadajo pod bistvene sestavine posameznega tipa pogodb, so v praksi lahko ključna za ustrezno zaščito interesov pogodbenih strank. Možno je tudi, da ureditev v OZ, ki bi se uporabila v odsotnosti dogovora o nebistvenih sestavinah ne bo ustrezala konkretnemu pogodbenemu razmerju. V primeru, da stranki sklepata inominatno pogodbo, tj. tip pogodbe, ki ni opredeljen v OZ, uspešno razrešitev morebitnega spora otežuje podnormiranost dogovora. Pogosto pri takem načinu sklepanja pogodb sodelujejo samo direktorji ali zaposleni, ki nimajo pravnega znanja, čeprav je tak način sklepanja pogodbe zahteven tudi za izkušene pravne strokovnjake. Zato način sklepanja pogodb preko izmenjave elektronskih sporočil odsvetujemo.
Za varno in uspešno poslovanje je torej ključno, da se stranke zavedajo da kot pogodba ne šteje samo fizičen ali elektronski dokument, z naslovom »Pogodba«, ki je podpisan s strani obeh sopogodbenikov ter da je tudi preko izmenjave elektronskih sporočil mogoče skleniti pravno veljavno pogodbo. Ponovno poudarjamo, da je tak način sklepanje pogodb zelo tvegan in ga odsvetujemo.
Če bi glede na enostavnost komunikacije vseeno želeli, da se o sklenitvi pogodbe s sopogodbenikom dogovorite preko izmenjave elektronskih sporočil, predlagamo, da na ta način izvedete samo pogajanja za sklenitev pogodbe, tj. pogajanja o sestavinah pogodbe ter, da že na začetku komunikacije dosežete strinjanje, da ni nič dogovorjeno, dokler ni vse dogovorjeno, da boste končni dogovor zapisali v obliki pogodbe ter, da vam pri pripravi končne pogodbe svetuje izkušen pravni
strokovnjak. Le na ta način lahko dosežete, da bodo v končnem dogovoru obravnavana vsa vprašanja, ki so ključna za zaščito vaših poslovnih interesov.
Add comment
Comments